Planinska pisarna deluje ob četrtkih med 17. in 18. uro.

Pisalo se je leto 1966…

… in Mladinski odsek PD Poljčane, ustanovljen leta 1961, se je že drugič odpravil v Julijske Alpe, zopet v okolico Triglava, na petdnevno turo po slovenski planinski transverzali.

Takrat je že pot do vznožja gora z vlakom, avtobusom in peš, zahtevala 1 dan. V Alpe nismo tekali vsako soboto ali nedeljo, delali višinskih in hitrostnih rekordov, ampak smo šli za 4 do 5 dni, hodili, prespali, napisali kakšno razglednico, igrali karte, prepevali, se pogovarjali. Ena takšna »alpska« tura je bila za eno poletje navadno dovolj. Z možem Frančkom in mladim vodnikom Frančkom Malijem smo takrat od 18. do 22. avgusta 1966 na turo vodili skupino 24 mladih planincev. Letos je od te poti minilo natančno 50 let in zato se velja spomniti nanjo. Zato bom vse udeležence tudi naštela z njihovimi tedanjimi imeni in priimki tako, kot smo jih klicali. Dodala bom le še nove priimke deklet. Na poti so bili: Vida (Drozg), Frana in Lojzek Koražija, Branko Gajšek, Hilda Šket (Vižintin), Irena Krajnc (Purg), Lojz Fric, Tone Kračun, Ivek Skale, Marjana Vučajnk (Škorič), Andrejka Vučajnk (Čala), Bojan Kovačič, Lojz Furman, Marjan Kurnik, Sonja Nekrep (Kodrič), Janez Cerkvenik, Nada Rotar, Lojz in Damjan Perko, Peter Štefanič, Marjan Mlakar, Franček Mali, Franček in Dragica Onič.

In kako je potekala naša pot? Ob polnoči na vlak do Ljubljane, zjutraj z vlakom do Jesenic, z avtobusom do Mojstrane in 3 ure peš v Vrata, kamor smo prispeli okoli 16. ure popolne. Tu smo prespali. Naslednji dan po Tominškovi do Staničevega doma in na Kredarico (2515 m).

19.8.1966 pri Staničevem domu, 24 udeležencev PD Poljčane

19.8.1966 pri Staničevem domu, 24 udeležencev PD Poljčane

Tretji dan pa najdaljši del poti čez vrh Triglava (2864 m) do Planike in Doliča,

20.8.1966 pred Kočo na Doliču

20.8.1966 pred Kočo na Doliču

spust do Luknje (1758 m) in vzpon na Kriške pode (2052 m), kjer nas je pošteno namočil dež. Oskrbnik, stari gospod Poljanec, je našo skupino opazil že uro pred prihodom do koče. Že so napeljali vrvi, na katere smo obesili mokre cunje, starejše je čakal požirek, vse pa vroč čaj in veliko spodbudnih besed. Zvečer smo peli in še vidim pri mizi v kotu sedeti oskrbnika, njegovo soprogo in pomočnico, ki so nas poslušali in uživali. Uživali pa smo tudi mi, ko smo se odpravili na skupna ležišča in užili zasluženi počitek. Zgodaj zjutraj nas je čakala še pot čez Razor (2601 m), Prisojnik (2547 m) do Vršiča (1611 m), kjer smo še v stari koči, v bližini je že stala nova, četrtič prespali. Pot tega dne je bila zanimiva in ker so zaloge hrane v nahrbtnikih že pohajale, je Peter ponudil kombinacijo čebula z marmelado. Franeku niso bile všeč jeklenice, ki so se podale močno od stene. V Prednjem Prisojnikovem oknu smo srečali italijanske planince, ki so nas pozdravili »buongiornomularia«. In takih nepozabnih trenutkov je bilo nič koliko. Peti dan smo se zjutraj malo potepali po Vršiču, obiskali Erjavčevo kočo in Poštarski dom, se srečali s čredo krav, ki se je pasla okoli koč in bila najbolj navdušena nad Ivekom, študentom veterine. Z Vršiča smo z rednim avtobusom potovali do Jesenic, si jih malo ogledali, nato pa zopet na avtobus, ki nas je popeljal do Ljubljane. V Ljubljani smo si kupili še sendviče in čakali na vlak, ki je okoli 18. ure odpeljal proti Poljčanam. Tedaj je vlak iz Ljubljane do Poljčan vozil okoli 4 ure in pol. Tako smo v Poljčane prispeli okoli pol enajste zvečer. Za izlet smo tedaj zbirali po 5.500 dinarjev. S tem denarjem smo plačali spanje, čaje, juhe in enolončnice, nazadnje pa še oranžado in sendviče. In vsakemu jih je ostalo še 750. Vsi pa smo imeli tudi Dnevnike slovenske planinske poti.In še starostna struktura pohodnikov: med 11 in 29 let, vključno z vodniki. Mislim, da so bili Janez, Lojzek, Andrejka in Damjan najmlajši, 5. in 6. razred osnovne šole. Tu so bili še drugi osnovnošolci, srednješolci in študentje, pa tudi kakšen že zaposlen mladenič. Krasna skupina, katere člani se drug drugega razveselimo tudi ob sedanjih srečanjih.

Danes zjutraj sem odprla svoje stare transverzalne knjižice. Ja, tam so žigi z datumi in podpisi oskrbnikov, ki so žig čuvali in ti ga v koči odtisnili le, če si bil zares tam.

 

Dnevnik Slovenske planinske poti - se še spominjate v blago oblečenih platnic?

Dnevnik Slovenske planinske poti – se še spominjate v blago oblečenih platnic?

Pridobljeni žigi na turi (ne vsi)

Pridobljeni žigi na turi (ne vsi)

Preletela sem seznam tedanjih udeležencev in ugotovila, da so nas štirje žal že zapustili za vedno. 3 živijo v krajih izven Poljčan, 17 pa jih je še vedno tu, v domačem kraju. Od tega nas je 9 še vedno članov PD Poljčane. Morda bo tale članek koga spomnil na lepe čase skupnih pohodov, saj ta ni bil edini, pa se bo oglasil in s svojo pripovedjo obogatil tale zapis.

In kaj me je privedlo do tega zapisa sedaj …

… ko se piše se leto 2016

Pred dobrim mesecem se je pri meni oglasil Damjan Perko, udeleženec pohoda tistega davnega leta. Vsa leta je s svojo družino naš zvesti član, nekdaj tudi vodnik. Povedal mi je, da sta s sinom Rokom, ki jih ima 24 in je že naš mladi vodnik, točno ob 50-letnici, to turo ponovila. Šla sta 18.8. 2016 in v petih dneh prehodila natančno isto pot. Peš v Vrata, vzpon na Triglav in naprej. Tudi njiju je pred Kriškimi podi namočil dež in Razor ju je pričakal rahlo popršen s snegom. Damjan je ugotovil, da mu je šlo malo počasneje od nog, vendar je bil Rok vzoren vodnik, ki na hojo svojega očeta Damjana ni imel nobenih pripomb. Obema iskreno čestitam. O svoji poti in občutkih bosta morala še sama kaj povedati in napisati. Jaz lahko le rečem, da družina šteje veliko tudi v planinstvu. In takih družin imamo v našem društvu veliko – upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Po dolgih letih obiskovanja gora naj povem, da sem ponosna na vse desetine in stotine planincev, s katerimi smo skupaj prehodili neštete planinske poti, bili veseli, utrujeni, a nikoli zagrenjeni. In še vedno nismo rekli zadnje besede; Damjan je dokaz za mojo trditev. Pa naj še kdo reče, da planinstvo ni naložba na dolgi rok in šport za vse čase. Opravimo vedno toliko, kot nam dopuščajo moči, in če smo »pravi« smo ob vsakem prehojenem koščku poti srečni in zadovoljni. Predvsem pa nam tako življenje da veliko znancev in prijateljev.

Tekst: Dragica Onič

Foto: Franček in Dragica Onič

Advertisements

Zanima nas vaše mnenje...

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: